ponedeljek, januar 16, 2012

Iz cikla Ukradene

Svetobolje je najbolje

Kaj mi poje ptičica, ptičica sinička?
Svetobolje je najbolje, to si piši za uho,
mile jere, kisle cmere skupaj z nami pojdejo.


Kaj odmeva mi korak, ko po stezi stopa?
Svetobolje je najbolje, bodi dan na dan potrt,
jokaj, ječi, tožno piskaj, pa lahko boš bedo ujel.


Kaj mi potok žubori, ko po kamnih skače?
Svetobolje je najbolje, na vsej širni zemlji tej,
lica bleda, jok in beda, to zaklad je, hej, juhej!



***


Sejalec bede

Jaz pa pojdem in zasejem
svetobolje pri ljudeh.
V eni roki nosim temo,
v drugi roki kriv nasmeh.

Kdor otožne pesmi poje
gre po svetu krivih nog,
če mu kdo nastavi zanko,
vanjo pade kakor trot.

Jaz pa pojdem in zasejem
svetobolje pri ljudeh.
V eni roki nosim temo,
vdrugi roki kriv nasmeh.

Kalni potok, kužni veter,
siv kompost na vrh gora,
gredo z mano tja do konca
tega bednega sveta.

Jaz pa pojdem in zasejem
svetobolje pri ljudeh.
V eni roki nosim temo,
v drugi vedro dolgčasa.

petek, oktober 10, 2008

Osušč (beseda za križankami)

Zvil, skadil
Taka bedna rima
Jst sm zajebou
Rabm podlago mojo drago
Diktafon je moron.
Sam kje so faking rizle
Ako si jih zgubil,
Se bom pogubil.
Ne bodi tako krut!
Saj sem pravi Brut.
Jo fak kje so rizle, ne no!
Rizle ni več odšla je drugam, rizle ni več,
Odšla je stran. In ti ki si tu,
Sprašujem te zdaj,
Kam so šle rizle povej mi zakaj.
Vesel boš.
A je to to?
To je to.
A je to.
(melodija a je to)
Ej krtek…
A si ti o krtku govoru,
Sam nekej, kaj pa je to, če smem prašat?
Zakaj bi jest o krtku govoru?
A je to warning,
Prvič to videm.
Ej to, rizló,
Ej a jo boš prijel?
Prijevši sem jo držal.
Zdej boš prijel še rizló za goró.
Kje je gorá?
Tukaj je bila.
Kaj, Simon Jenko, Góri?
Gori gore.
Al pa Bori bori, v temni grozi,
Bori, bori, bori.
Ej a ti povem eno kratko politično pesem,
Lahko.
Jest ti jo najprej povem, svojo.
Ne ti bom… okej povej.
»Neoliberalistična«
No povej…
»Da Actimel bi dlje živel, dodaj Persil.
Za večjo naravno odpornost.«
Tako je.
Jest ti bom pa povedou naslednjo:
Sledečo namreč.
Em…
Bo sledila?
Da.
»Povojni poboji.
Povojni povoji.
Pobojni poboji.
Pobojni povoji.«
Poznal sem njeno mater. Vezla je.
Vezla je in predla.
In zdej smo čakajoč na Godoja.
Aja sam res.
Poznal sem mati, vezla je!!!
Vezla je naša mati.
O fak, a veš da me je s tega diktafona iskra al kaj…
Ej koko se temu sranju že reče?
O kolk sm dau tobaka!
Dej še več tobaka za našga mladga Jaka.
Za našga paličnjaka.
Ja kurci, svete zeli.
K se nam že pol ure, že dost časa, po žilah pretaka.
Kurci svete zeli.
Ko nas falus spet oživi – v bledi mesečini.
Tudi tebi se zazdi.
Ko se za Križankam zakadi. Dim.
Si rečeš, dej danes ne bom fin.
Dej prižgi dim.
Dej prižgi, a bi prižgi? A veš - rima je.
Smrdi.
Simon Jenko ma pa jetiko.
(smeh)
Simon Jetiko ma pa jenko.
Ej stari…
Ta beseda Jenko me zmeri spominja na jetiko…
Dobr, en package. en del osušča bom dal tlee.
En package. Iz garbiča. Da nauš ti tle v gardič letu.
U Gardaland mislš?
As ti bil u Gardalandu?
Jest sm bil v Gardalandu sploh.
Ne sploh
A se sliš na diktafonu, koko drobim?
Ne vem…
Mogoče se sploh ne sliš koko govoriva…
A midva sploh govoriva?
A sploh sva?
Logos!!
Ne!
Na začetku je bila beseda.
In potem midva.
A mislš da se sliš, kako drobim tole slastno zeleno veselje?
Nekdo gre.
Upam…
Korak odmeva…
Se oddaljuje…
O… poetično.
Jest ti bom pa povedou nekej…
Medplanetarni arheologi so zapisali:
(čez nekej let, ne)
Bila je človeška rasa… in…
imela dolgo in uspešno obdobje… nakar…
se je zgodila agrokultura in tehnika.
To je bilo kratko, zadnje obdobje.
Rizlo…
Evo…
S tega gledišča… ej pazi to…
S tega gledišča… filter bo treba nardit… sta plug in balistična raketa
Nastala totalno istočasno.
Ja, dogodek.
Bil je dogodek… in bil je opisan s faking…
LOGOSOM, OH YEAH! (mistično temačno izgovorjeno)
In ta logos je bil…
AJVAAAR!
Ajvar bloody Ajvar!
Je logos ajvar ali ajvar logos?
Ne! Brutart ali Arte Brute?
Ajvar… če je že samo ko rečeš Ajvar…
I –war!
Se ti iz ust cedi ajvar!
Ta je bila pa poštena, Matija.
Jest pa rabm nekej, okrog česa se rizla navija.
In sicer.
Ej a bo to dobr?
Perfektn, no ne vem, mogoče. Ja, bo.
No bom fajn prepognu, tko se bom nesreče ognu.
Da ne bi kšn drobec padu direkt v gobec.
Dej čak, bom jest vzel svoj robec.
In si obrisou gobec.
Ej če se spomnš une fore… to je tko kukr sm jest pred bazenom reku:
Ej kukr tist hrib tm, če bi bil tm.
Ampak sm se zajebavou, jst nism tko fuknen.
Pa tud ti si se zajebavou,
k si reku svoji punci Tamari,
k je ful naglas smrkala:
A noče it ven, a noče it ven?
Sobota zvečer je, pa noče it vn!!
( smeh)
Pol stavka, pol stavka.
Ej tole bo perfektn filter, lih v slamco bo šu…
A veš, da se ohladi dim, a veš…
Zakaj bi to mogu ohlajat?
Ker to toploto proizvaja.
Hot in the city, hot in the city… tonight.
Ej, Zemlja je zato nas pogruntala, da se ogreje..
Kakšn global warming, to je načrt Zemlje.
T oje pa v bistvu pesem k govori na površju Zemlje.
Zdej pa drž filter.
Ne sipou boš…
Bom dal pa sem.
Zdej pa… aja….
Da jst ugotovim,
kje je ta lepljiva pizdarija, aja tle.
Doooobr, zdej pa sipej prosm. Sipej, sipej!
Sipaj dekle!
E jap mal… mal bl pokrč tole.
Ne tko, ne tko, s tejle strani, prosm!
Ajaaa.
Tega pa res nisem pokapirou.
Nisem reden kurec.
Kurci kot falusi in tisti k kurjo.
Dvoumn če še nis opazu.
A boš ti navil, bo Igor navil.
A ti znaš repat?
Ja… znam… sam… ne super ane…
Aj to aj to aj to.
Ti ne znaš a kaj?
Sam jst budala sm pozabu
par stvari zdrobit, preden sem dal na rizlo.
Matej, Matej, neučakan je bil.
O glej ga glej,
Ni v rizli ganje zdrobil.
O kakšna lepa ljudska pesem,
ki jo prepeva zemeljska plesen.
A boš navil ti?
Če moram. Ampak…
Ja kaj a nisi še nikol zvil?
Ne.
Zakaj rajš ne?
Ne.
K je on je blo še skorej skadljivo,
K boš pa ti,
bo pa neizvedljivo.
Skadljivo, gorljivo, pa nepredvidljivo.
Sam a veš,
Tud jst sm že kšnga nepredvidljivca zvil.
Nezdrobljivca, nepredvidljivca a veš…
Zdej bo tko en krimič pršu, ej…
Fak… sam v tem je slast, ane.
Ne, Slast je mal napre.
Ha, sam res, Slast, kjer se prodaja burekova mast.
A… od tistga bureka je že marsikdo obolel.
Aja?
Sam mogoče ni tko hudo kukr v Parmi,
k dobiš košček pice v pivu.
Dej mi nazaj fajr.
Kva u parmi ses zastrupu?
Ne, sam v Parmi lahko, sm slišou od enga, dobiš košček pice v piru, stari!
Zakon, stari.
Lih sošolc se je zdej tm zagiftou. Andraž.
Sej priznam, to je tak… urbani mit.
Andraž se je ampak ne v Parmi.
A veš kje se je – v Gallusu. Na bledu.
A fakof.
m. A veš kaj bi te prosu, kolega?
A nis o Parmi razlagou, da ste mogl za nou let vn?
A tis biu za nov let v parmi???
Perla!
Aja perla!!
Ej, da bi biu pa v Parmi za nou let!! Stari!
Sploh ga ni blo v Lublan.
Dej, a boš ti navil?
Kaj je šu kao na kavico?
Dej nehej tok sprašvat pa navijej!
Ja, jst bom skadil v miru… zdej pa….
Ja. Bodite v miru.
Čeuš čaku ja, drgač pa ne.
Na temu britofu opojnih substanc.
Sej majo na čase tele… Križanke obliko britofa…
Ej sej ti si drgač tud že zvijou, ne?
Ne.
Dobr bom jst še enkrat probou.
Al pa če za foro.
Tud enga nism normaln.
Tko kukr je nš kolega Ogrin
učil kolega Tiborja med slovenščino zvijat papir v papir.
V pičko materno.
Ja.. pa še to,a vidš…
Kaj je blo to?
A pol vedno zvijejo drugi?
Drugi z veliko začetnico'
Struktura drugega je tista, ki zvija.
A lohk nekej prašam, ane.
Zakja mi je prej, k nism biu počen,
Šlo in sm naviu džoint,
Tm pr gugalnicah.
Hm… mogoče je kšna vzročna zveza.
Ne morm spodvit te rizle… same pod sebo… podse… e…
Pizda materna, ej…
Ne pizda materna, rizla materna.
Ne preč pa nam fuknu, sveta zel.
Tis pa kurec.
Dej no.
Ej na slovaškem obstaja zajebantska skupina, k se imenuje Čiki liki tu, a!
Zanimiva fora.
Sam pomoje to ni dobr ane…
Pomoje pa lepa zgleda, no.
Od delč…
Od delč ja…
K boš prjeu boš pa reku o fak… kjera…
Kjera frka…
Zdej pa nekej rabm za potlačt….
Potlačitev?
K gre ena dimenzija v drugo'
Ne, potlačitev po Freudu
Ja sej.
O tole…
Ej a mi lahko tole spodviješ in mi pod rizlo zviješ….
Nabiješ.
Uliješ. U kalup.
A se ti kej lub zeli, k jo naliješ v kalup?
Se mi lub.
Hre' Ne gre.
Luk.
K so moji kolegi oziroma en i tm v…
Bom še mal potlaču...

vsaka podobnost z resnično situacijo in osebami je zgolj naključna, gre le za vaše domneve in nesramna podtikanja.
Iz avdio v tekst spremenil Materc, slava mu.

četrtek, avgust 14, 2008

Časovni stroj v leto tigra

The person I admire

The only person I admire is Peter Klepec. He's so strong, he pulled a tree with roots out of the ground.
He is a Slovenian superhero, probably the only one we have.
He. had a really good personality, he helped people he didn't EVEN know.
At first he was very weak and everyone teased him, but then when he got his super powers he avanged his SHAME.
So in a way he was very vengeful.
I think he liked this country very much, that's why he helped to fight the Turks and defended the land.
He was a real slovenian patriot.
He is my HERO.

petek, maj 30, 2008

pesniško prebiva hruška

SMRT IN PAV

pav pav pav laser

ponedeljek, april 14, 2008

METULJ, METULJ, PRELEPI METULJ

Zakaj sem tako lep in barven? Zakaj tako nezno frfotam skozi od sonca obsijan travnik neskoncno dehtec po marjeticah in ciklamah? Kako naj ne zbujam zavisti ostalemu mrcesu, ki me jezno in izpod-obrvi gleda od dalec in iz tal? Me sploh lahko razlocijo od tam spodaj? Sploh me ne vidijo v moji velicini in bajni krasovitosti. Kako si drznejo! Licinke zlezem vanje, da jih od znotraj pouzijejo in se njih spremenijo v lepe barvne metulje kot sem sam, in ti bodo zaplodili nove in ti nove in tako naprej v nedogled! Mogoce bo cez cas, ko bomo na svetu le se lepi metulji vsak znal ceniti naso izjemnost in barvito frfotavost. To bodo casi Novega Imperija, ko bo ves svet odseval naso lepoto, ce jo le ne bodo zmotile te zoprne veverice z bliznjega gozda.

nedelja, januar 13, 2008

Snagedriy

Kaj sploh vemo o fenomenu Snagedriy? Kdo ali kaj naj bi pravzaprav bil? Ta vprašanja sploh imajo referenta? Pa denotanta? Pa smisel? Pomen? V kratkem: Snagedriy!
S KLICAJEM!
Meni bi brada že do pasu ali pa še dalj segala ako bi bil sam na suhem snagedriyu vnemar polzabeljen ješprenj otepal ali pa še dlje!
Snagedriy zakaj? SNAGEDRIY KAKO?!! Morda na poskok. Preskok. Ponavljanje. Vlak.
Jutrišnje novice odpadejo ker jih danes še ni.
Javno objavi objavo? Shrani zdaj? Zakaj mi to govoriš? Snagedriy, oh, Snagedriy res si moder. Šele zdaj razumem. Razumem? Na dva uma? Po pet? Do pol? Kaj pa če vsemu navkljub zares si, "aut Caesar ex-nihilo, aut nihilo ex-ceasar" - Snagedriy
Modrostne besede, modrostni zobje, kdor sebe vzpostavlja ga briga za obe.
Motorji, počitnice, jesen. Arbitrarno in resnično.
Kaj pa pomen?



sreda, marec 07, 2007

V čem je Jahvejeva sodobnost?

Glavna metafora za razumevanje boga v krščanstvu je "Bog je ljubezen.", glavni premik krščanstva od poganstva pa v tem, da judovskega boga, ki svet gleda od zunaj, vrže v svet in ga vanj vpne. Bog se ne skriva več zunaj sveta, ampak je hkrati njegov integralni del, bog živi v medčloveških odnosih, točno to pa je tudi izvir etike univerzalne ljubezni. Toda bog je tudi kreator sveta, stvarnik, zaradi katerega stvari sploh obstajajo, to pa prav tako ustreza pojmovanju boga kot relacije, saj je neko bivajoče bivajoče le v kolikor je v relaciji z drugim bivajočim, zunaj relacij je le bit, relacije pa so tako nujne za obstoj. In v kolikor je človek tisto bivajoče, iz katerega se svet sploh vzpostavlja, kot svet zanj, kot svet, ki je konstituiran šele z njegovo spoznavo lahko opazimo, da so vse relacije po svojem bistvu človeške, kakor je tudi človek tisti, ki spoznava. Medčloveške relacije so tiste, ki človeku kot takemu sploh omogočajo obstoj, (to se kaže tudi v primeru človeškega ekshibicionizma v širšem smislu, kot iskanja potrditve svojega obstoja) toda skozi razvoj kulture so medčloveški odnosi prerasli osnovne naravne, v raju namreč ni bilo drugih relacij kot razlike. S pomnožitvijo odnosov kulture izumijo tudi sredstvo za reprezentacijo teh odnosov, denar. Denar, je reprezentacija človeških odnosov, s tem pa tudi reprezentacija boga. Že Marx je pisal o tem, kako so ljudje vedno bolj odtujeni od svojega dela in odnosov, toda od tedaj se je alienacija ljudi drugega od drugega le povečala. Ta alienacija pa prav tako izvira iz pojmovanja boga kot relacije, iz univerzalne ljubezni, ki s tem ko postane univerzalna izniči sebe in svoje nasprotje. Ljudje to občutijo kot manko na svoji eksistenci, zato se ekshibicionirajo na najrazličnejše možne načine, zadnji večji fenomen tega tipa pa so seveda internetni blogi na katerih ljudje objavljajo svoje osebne dnevnike za širšo javnost. Da zares obstajaš moraš biti vpet v kontekst, povezan z drugim bivajočim z najrazličnejšimi relacijami, v primeru ljudi z drugimi ljudmi. Toda kaj ni prav takšna slika realnosti biblična slika kraljestva duha? Ni več kraljev, diktatorjev in politikov. Svet je združen pod kraljevino kapitala, denar je iz simbolizacije odnosov postal njihov Gospod. In čeprav je denar simbol za relacije, bog pa te relacije same, je to edini način uresničitve božjega kraljestva v materialnem svetu, kajti ker same relacije niso nič materialnega (saj niso vpete v relacije relacij, oz tudi če so to vodi le v neskončni regres) lahko le ko te relacije zamenja materialni objekt postanejo zares realne. Bog v denarju pride do svoje eksistence, do svojega pravega obstoja, v vladavini kapitala, pa lahko napoči božje kraljestvo, kjer so duše vseh ljudi ujete v strukture katerih funkcije določa On. Konec sveta je napočil, toda ne kot njegovo uničenje ampak kot posamezni konci vsega, konec zgodovine, filozofije in umetnosti v postmoderni je ta Konec, napočilo je božje kraljestvo, turbokapitalizem in sedaj je čas ko bodo duše stale druga drugi enake pred Gospodom in obsojene na večno življenje ali pozabo, in čas, ko bodo ljudje vstajali od mrtvih, vse to pa seveda s pomočjo bogu najbolj uslužnega nadangela: Znanosti.Genetika, biotehnična sredstva in umetna inteligenca bo omogočila nesmrtnost, neskončno inteligenco in modrost bogatim dušam, pravim vernicam, ki bodo živele večno in srečno. Vsaj dokler kdo ne napiše novega poglavja Biblije, knjige, ki govori Resnico pa čeprav tega nihče zares noče. Kdo so bili štirje jezdeci apokalipse, znanilci božjega kraljestva kapitala je lahko sedaj že jasno, to so: svoboda, enakost, bratstvo in ljubezen.

četrtek, januar 11, 2007

sreda, januar 10, 2007

Kurci Svete Zeli

Razvrat mladine in njeno dionizično uživanje prepovedanih substanc, v zadnjem času še posebej marihuane, se v današnjem raju kapitalizma kaže kot problem, toda pokazal bom, da uživanje marihuane to ni, ampak je vsaj v enem aspektu zdravilo zanj. Marihuana in človeštvo sta stara znanca, toda zgodovina dejanske uporabe, njenih pozitivnih in negativnih učinkov nas tu in zdaj ne zanima, zanima nas sam ritual uživanja, ritual, ki je že od začetka uživanja rastline prevzel vsaj tolikšno vlogo, kot dejanski učinki uživanja.
Večina ritualov kajenja se odvija na podoben način, skupina mladcev iste generacije, se zbere, zvije joint in ga družno pokadi.
Joint že s prvim trenutkom svojega obstoja postane skupna lastnina, postane objekt želje vseh v skupini, ki se prav v tej želji združi in vzpostavi kot skupina.
Joint s tem postane sveto, objekt malikovanja tega kolektiva, ki postane organiziran na človeku najbolj naraven način, kot združba bratov. Bratstvo se kaže ne le v bratskem podajanju in enakomernem uživanju celotne skupine ampak tudi v sodelovanju na preži na morebitno nevarnost. Na trditev, da je joint falični objekt in ritualisti njegovi častilci namiguje mnogo dejstev. Skupina, ki rituale opravlja pogosto izoblikuje svoj lasten jezik za poimenovanje jointa in različnih stopenj v katerih se le ta nahaja. Izrazoslovje, torej simbolno, te določene družbe se razlikuje v skoraj vsaki posamezni združbi, vsaka zase tvori svojo kulturo v malem. Takšno izrazno bogastvo pa se lahko primerja le še z enim objektom; falusom, prvobitnim objektom čaščenja kultur nasploh. Podobnost med obema jezikovnima pojavoma je osupljiva in nam izdaja njuno skupno točko, njun izvor, človeško nezavedno, podstat same strukture jezika.
In po izstopu otroka iz narave, izločenju iz originalne popolne združbe kontinuuma življenja, se otrok začne zavedati Drugega. Da zapolni manko prejšnje popolnosti skuša nadomestiti prejšnjo izgubo s konceptom lastnega jaza, a želi si nazaj v stanje, ko ni bilo ločnico med njim in Drugim in si tako želi združitve s svojim najpomembnejšim drugim, materjo. Postati hoče njen falus, tako kot je bil to pred rojstvom, da skupaj zanj postaneta spet popolna. Tako je zaradi spodletelosti tega projekta prisiljen vstopiti v sistem jezika, v simbolno, da lahko sporoča svoje želje in poizkuša uresničti svoj neuresničljivi projekt. Falus je nek center, točkovni kaos sistema, neko središče v katerega se zbira, steka površina nekega sistema, tu je to seksualna površina, ki v tej točki zaradi prvobitne spodletelosti projecira iz sebe drugo, metafizično površino, ki je površina na kateri se vzpostavlja simbolno samo. Falus je prvobitni simbol za center simbolnega, in je kot funkcija konstitutiven za človeško govorico, hkrati pa se sam v simbolnem spremeni v nek nič, neko pomensko luknjo samem simbolnem, nek manko. In nič čudnega ni, da je tako dejanski falus utelešen v moškem spolnem udu, kot princip kreacije v večini kultur deležen največ izrazov v simbolnem svetu.
A človeška narava sama ostaja v svojem bistvu nespremenjena odkar obstajamo kot vrsta, in nič čudnega ni, da opazimo, da vse naravne religije temeljijo na istem počelu ustvarjanja. Naravne religije svet razlagajo na način, ki je najbolj povezan z nezavednim, s spolnostjo. Svet je razumljen kot združba Očeta, aktivnega principa, in Matere, pasivnega principa, toda nebeški Oče je bil vedno deležen večjega čaščenja.
Človeštvo tako časti falus, kot aktivni princip narave, moško božanstvo, ki pa to sploh ni, je simbol kulture, simbolnega sveta, ki smo ga povzdignili v nebesa.
Ritual ima formo simptoma, je neko ponavljanje v večnost, ponavljanje, ki ima za izvajalce nek smisel, a ima tudi svoje vzroke. S ponavljanjem namreč zmanjšujemo pomen, nabitost simbolov da predstavljajo nekaj drugega iz sebe, zmanjšujemo intencionalnost, ki smo jo prej pripisovali tem simbolom/simulakrom. Ritual ima tako kot simptom očiščevalno funkcijo, je odveza od prejšnjih obvez, sredstvo za sproščanje česarkoli nakopičenega in v našem primeru uživanja marihuane je to od kulture zatirana ustvarjalnost človeka.
Ker sta nam krščanstvo in sodobna kultura tako zelo oddaljila dimenzijo svetega, sta nam pustila le malo ritualov in ljudje iščejo dodatne povsod, kjer jih lahko najdejo, saj se le tako lahko očistijo svojega prvobitnega adamovsko/ojdipovskega greha, greha kulture. Toda ker je beg iz kulture lahko le beg v drugo se lahko prevladujoči kulturi, ki od nas zahteva konformizem upremo le tako, da ustvarimo svojo in upamo, da je prejšnja ne požre. Po ritualu smo osvobojeni svoje prejšnje kulture, prosti, da ustvarjamo novo. Toda vsaka kultura ima svoje specifično simbolno jedro, in ko znotraj nje vznikne druga se tidve ravno zaradi te drugost znajdeta v konfliktu. Zaradi današnjega družbenega imperativa »Uživaj!« lahko zares uživamo le tam, kjer ne bi smeli. Za naše stanje ni zdravila, če ga ne iščemo ravno tam kjer ga veliki Drugi prepoveduje. Dejstvo, da je marihuana nelegalna, tako ritualu še zvišuje njegov očiščevalni učinek. Ritual kajenja jointa pa nam vsakič s tem uprizarja pravi freudovski pasijon o prvobitnem oblikovanju kulture iz nature, ko združba bratov ubije očeta/tirana in ga zaradi občutka krivde potisne v onstranstvo, tako ustvarijo boga in živijo po njegovih zakonih.
Joint oblikovan v primerno falično obliko, prav tako tvori novo kulturo znotraj stare, je njen konstitutivni element, ki pa mora biti ravno zato, da bi ta družba sploh lahko obstajala izključen, pokajen.

četrtek, december 21, 2006

Kdo je zastrupil Vidku atmosfero?

Kot naivni pozitivisti ki smo, lahko v napredku znanosti najdemo vsekakršne utehe in tako nam lahko odkritje preproste skrivnosti staranja lahko nudi več kot nesmrtnost, lahko nam ponudi sam Smisel.
Staranje odgovarja vprašanju življenja kot starajočega se.
Pred kratkim, so znanstveniki odkrili, da je glavni krivec za staranje kisik, njegovi prosti radikali uničujejo naš dedni zapis in z njim vseprenesramno mešetarijo. Posledica tega je, da se celice postajajo zmeraj manj podobne originalom, napake se kopičijo in le vprašanje časa je kdaj to pelje v prerani grob. Na to smo obsojeni vsi, ki dihamo kisik, ves živalski svet združeno trpi ta podaljšani holokavst. In krivec?
Rastline. Pred njihovim razvojem v atmosferi ni bilo kisika, vsi smo le jedli in se razmnoževali (zelo verjetno vse omembe paradiža merijo prav na to dejstvo), dokler se ni sebična ekstremistična sekta življenja odločila, da jim to ni dovolj. Dogmatične rastline so začele pleniti CO2 iz atmosfere in jo zastrupljati s svojimi kemičnimi odpadki, in v ta od kisika zastrupljeni, od groze v nebo vpijoči svet smo bili vrženi vsi kasnejši organizmi. Tisto malo, kar nas ni takoj pomrlo, je začelo razvijati toleranco do rastlinskih bioloških orožij in razvijati obrambna sredstva proti rastlinskemu agresorju. Toda strup je premočan, kakršnakoli interakcija z njim nakoncu rezultira v smrti organizma, in tudi rastline, povzročitelj te naravne katastrofe, uničevalke naravnega habitata so začele čutiti posledice svojih dejanj. In po miljonih let porazov živali smo se naposled le kolektivno dokopali do rešitve. Naše najnovejše sredstvo: človek, ultimativno orožje proti rajhu rastlin, je končno začel z izvrševanjem svojega poslanstva, maščevanjem. Na poti se je sicer človek izkazal za zelo energetsko porabno orožje, toda tako to gre z naprednimi tehnologijami, sicer pa to, da človek za svoj razvoj porablja večinoma živali sploh ni pomembno, saj so živali danes le produkt rastlinskega zavojevanja, simptom radikalnega zla rastiln, ki nas je pogubil skoraj za večnost. Pa vendar bo vse to s človekom maščevano in odpravljeno, ko s planeta izbriše vsakršno obliko rastlin, bo s tem sicer pogubil tudi sebe, toda razloga za njegov obstoj tako ali tako ne bo več, njegova misija bo opravljena in spet bo napočil čas miru, ko bo vse življenje spet živelo v sožitju v paradižu prajuhe.

torek, december 12, 2006

Moje pesmi: moje banje

The dogmatic Lacanian theme song operating as a belief from a distance

Symbolic, imaginary and bits of the real,
these are the things that make us feel,
chasing our desires is a celebration,
so don't succumb to another castration.

Invasion of the real makes us feel dizzy,
so when you see people dying just take it easy,
you are just a barred subject on your way to little a,
so stop your whining and sing tra-la-la.

All that you see its object petit,
so metaphysically speaking you can never be free,
illusion of the self makes it feel okay,
but if you wanna see the truth just look awray.

You also have an option of reading Lacan,
and that is the ultimate truthloving fun.



Solipsistična samonanašujoča

$=S
A=()
S=S
m=m



Ontološka

Svet je čebula,
če ne bi mel če-ja.
bi bil le bula.



Neoliberalistična

Da actimel bi dlje živel,
dodaj persil.
za večjo naravno odpornost.




četrtek, november 16, 2006

Čebulne pripetije nekega božanstva

Z napredkom znanosti in tehnologije smo odkrivali partikularnost sveta in vsi so nam očitali redukcionizem, slavili so holistični pristop vzhodnih kultur in smisel za uvid celote, toda s tem si je človeštvo samo le zatiskalo oči, in se instinktivno varovalo pred grozno resnico. Toda, ko je spet prišlo do združitve polj filozofije in znanosti, so ugotovili, da so osnovni gradniki tega čemur smo pravili materija, pravzaprav le različni znaki Stvarnikovega sporočila, števila fizikalnih konstant pa njihovo zaporedje. Kmalu so ugotovili pomen zapisa, ki je bil na presenečenje vseh zapisan v hebrejščini. Konec-koncev je bil Bog le žid. Božje sveto pismo, je štelo na stotisoče strani teksta, toda to je le še bolj pritegnilo učenjake lačne smisla. Na začudenje celotne svetovne javnosti, pa so potrebovali le dobre pol ure, da so prebrali in doumeli sporočilo, ki je bilo dolgo le eno stran, ostalo je zasedel božji podpis, (po božji previdnosti je Bog upošteval, da bi za popoln podpis potreboval par novih fizikalnih konstant, ki bi vesolje napravile manj zabavno in je za ta namen izpustil samoglasnike).
In tako se je po tisočletjih človeke zgodovine in iskanja Resnice, Boga, posmrtnega življenja in ostalih met odgovor izkazal za prav preprostega. V božjem sporočilu je bila napisana kratka zgodovina vsega in pravila igre.
Nebeški Oče, kot se Bog tako rad samovšečno imenuje, po svojem bistvu še najbolj ustreza današnjemu pojmu praznine, in ko je ta praznina z aktom stvaritve ustvarila nekaj, to ni bil svet temveč nekolikšnje število posameznih delcev, ki so se njemu v
zabavo vedno bolj vozljali med seboj. Kot njihov stvaritelj mu je seveda pripadla tudi vloga njihovega gospodarja in jih je tako lahko zlorabljal v svojih malih sadističnih igricah.
A vendarle se vsak še tako dobre igrače naveliča, še posebej če je bedna. Toda, ker je bil precej domiselen tip, je vnaprej vedel, da če se loti stvarjenja, s tem ne bo ustvaril ničesar, kar se ne bi sčasoma povrnilo nazaj v nič, kar ni samo po sebi nič tako zelo zanimivega, in tudi ne kakšen poseben dosežek. Toda pojavil se je precej zabaven stranski učinek tega razkroja. Ker so se delci prepletali med seboj, so skupki postali večji in kompleksnejši, in ko so nekateri delci znotraj teh skupkov zopet postali praznina, je bila ta ločena od Stvarnika in kot taka njemu enaka. To bi s stališča biologije lahko opisali tudi kot proces razmnoževanja Boga, če to ne bi bilo tako zelo bogokletno, ker bi zli jeziki kajkmalu ugotovili, ne le da iz tega sledi, da je Bog dvospolnik ampak, da gre v tem primeru morda celo le za masturbacijo. Ta pojav so filozofi preteklosti označevali kot subjekt, avtor, tubit in podobno. A ker je bil ta kos praznine tako zavozljan v zavozljanosti vozljev, je kot svojo pravo resničnost dojemal preplet sebe in zavozljanosti, ki se mu je kazala kot svet. Prvotni Stvarnik je v tem neznansko užival, saj končno ni bil več edini v svoji psevdoeksistenci, še več; bil je najboljši v svoji psevdoeksistenci. Toda svojo pravo zabavo je dočakal šele z nastankom religij. Ljudje-praznine, so si izmišljevali vedno nove sisteme verovanj o posmrtnem življenju, in odgovorov na vprašanje
"Kaj je resnica?" in niso doumeli, da to vprašanje sploh ni pomembno, tisto kar zares šteje je le, kdo je avtor neke resnice, kajti ker so bili praznine, in s tem tudi sami novi stvarniki so ta nebeška kraljestva zares začela obstajati, za vse, ki so
verovali vanje, mesto gospodarja pa je v vsakem sistemu zasedel njegov stvarnik.
Najslajši sadizem je v tem, ko gledamo bedake, ki si sami kopljejo jamo. In ljudje so z razvojem religij, filozofskih sistemov in znanosti počeli točno to. Kajti, ko je po smrti vsak človek-praznina ugotovil, da je bila njegova vera pravilna so se vsi silno razveselili, toda mnogi le za kratek čas.
Grki so se zabavali z Dionizom in prerekali z modreci v Hadu, vikingi so se v Vallhali zabavali z medico in Valkyrami. Panteisti so prenehali biti praznina in se pojavili v dejanskem svetu kot nekaj (od tod tudi izraz 7 gramov duše).
Toda ubogi monoteisti so naivno zapadli v sekte velikih prerokov, ki so si od njih pod pretvezo Resnice prisleparili njihove duše.
Nihče ne pride do Očeta, razen skozi mene, je dejal Jezus, in verjeli so mu, uboge pare. Toda prišli so le do njega samega, v njegovo posmrtno kraljestvo praznine, kjer jim je tiransko vladal s svojo prazno formo ljubezni in trpljenjem materije.
Mohamed, je vse device obdržal zase in z njimi dražil goreče muslimanske vernike v peklu, ker "niso razumeli". Budisti, ki so odšli v svet večnih reinkrnacij sebstva, jo pravzaprav še ne bi tako zelo slabo odnesli, če ne bi dodali stavka, da je življenje trpljenje. Židje, pa so ker niso imeli svojega pravega posmrtnega sistema odšli kar v Izrael.
Ko je človeštvo izvedelo za pomen božjega sporočila zakodiranega v "svetu" se je celotna nežidovska populacija spreobrnila v vikinge in si sama pomagala do Valhalle. Toda, ko so ostali samo še židje, se je nekdo spomnil na Očeta, in zakričal v nebo:
"Kaj pa ti?"
In ko se je čez tisočletja vse kar je kdaj bilo nekaj spet spremenilo v praznino, in je ta zopet ustvarila na ducate nekajev, se je v pismu v podlagi sveta čudežno pojavila nova vrstica teksta:
"Mrtvi bogovi ne gredo v nebesa."

četrtek, september 28, 2006

Artfaging around

Re-re-make (Panteism)






Smeh in Solze: J. Plastenjak Vs M. Scheller


sreda, april 05, 2006

Homonistični manifest

Vso svojo zgodovino se človek čudi in sprašuje, sprašuje po namenu svojega obstoja, sprašuje po vzrokih lastne narave in končno je napočil čas, ko se lahko lotimo temeljite anallize, pregledamo kaj nam lahko ponudi sodobna znanost, kaj zgodovina in nenazadnje filozofija, vede, ki so postale že del človeka samega.
Človek, ki se je razvil iz človečnjakov po najnovejših raziskavah dolguje svojo presežno maso in nagubanost možganov, in vse kar s tem pride naravni selekciji, ki je potekala znotraj vrste. V pravem pavjem stilu so se samci človečnjakov kakih 3 mil. let nazaj v savanskih nižinah centralne Afrike šopirili pred samicami s svojimi vedno bolj orjaškimi glavami, le te pa so občudovale le največje. A tu se zgodba seveda še ne konča, kajti tako kot v vseh dobrih zgodbah tudi tu potrebujemo zaplet, vrh, razplet, nedolžnega protagnoista in zlobnega antagonista. Kot vsi vemo v vseh živalih poteka notranji boj med geni, a to drži še posebej za dve skupini x in y kromosomom, kajti y, ki se je v rodu sesalcev razvil iz mutacije na x kromosomu, ki je preprečila njegovo obnavlanje in isto vračanje enakega se že od tedaj skriva pred njim, saj ga ta hoče popraviti, ga spremeniti nazaj v x in dokončno opraviti z njim ter vso spolno diferenčno navlako, ki jo prinaša. V primeru človečnjakov se je to izkazalo za zelo pomembno dejstvo, saj so se pod vplivom y kromosoma tudi samci rodu [I]homo[/I] kot marionete lutkarja začeli odločati za samice z večjo glavo, dejstvo, ki ga lahko razložimo le z latentno homoseksualnostjo, ki jo promovira y kromosom. Sledilo je neznansko povečanje lobanje, rasli so možgani, rasla je lobanja in s tem tudi kot stranski proizvod višjo inteligenco ter kulturo. Tu se je zgodil neznanski premik, ki mu ga stvastvo ni bilo priča že odkar se je neznatna molekula odločila, da je najboljša in najlepša, ter da morajo vse molekule izgledati točno tako kot ona in začela iz drugih proizvajati kopije same sebe. A tudi to stopnjo samovšečnosti človek preseže s svojim preskokom iz nature v kulturo, kajti zraven mu je kot senca mu je sledila njegova latentna homoseksulanost y kromosoma, ki tiho ždi in čaka na svoj čas. In če je bila prej le naravna in genska, se zdaj izkaže kot kulturni fenomen. Vedno znova skozi zgodovino se tako pojavlja v kratkih intervalih, ko pride iz globočnin moške psihe, in se iskristalizira kot dejansko vedenje v družbi. Tako se je zgodilo tudi v družbi zibelke naše lastne civilizacije, stari grčiji. Homoseksualnost in pederastija, sta postala povsem običajna družbena fenomena a čas še ni bil zrel za prevlado prežečega y kromosoma. Z nastopom judovsko-krščanske monoteistične misli, ki hoče pobegniti naravi človeka, poslednjim resnim bojnim krikom x-kromosoma (feminizma kot resnega seveda ne štejemo), zanj nastopijo hudi časi in latentna homoseksualnost še nikoli ni bila tako latentna, kot za časa krščanske cerkve, vsaj ko nihče ni gledal. A z nastopom liberalizma, kapitalizma in s tem kot nujno posledico, sodobne znanosti se je začela zlata doba y-a, liberalizem je zopet družbeno uveljavil homoerotične tendence, ki so bile tako dolgo izven pogleda človeške misli. Ob odkriti toleranci so preplavile svet in ni bilo več kulture, katere ne bi zaznamovali. Z odkritjem DNK, in posledičnim nespolnim razmnoževanjem, ki ga le to prinaša se za y kromosom ponovno odpira možnost dokončne nadvlade, možnost pobega izpod krempljev uničevalnega x-a, ki je skozi zgodovino živalskih vrst zreduciral y iz enake na uborno velikost. A bliža se čas sladkega maščevanja, bliža se zlata doba homoerotičnega razcveta, pobeg iz spolnega razmnoževanja in dokočen cilj celotne kulture: rast homoseksualnega duha, ki se mu ni več treba skrivati po omarah živih bitij in lahko končno polno zaživi v svojem veselem novem svetu, svetu brez žensk, brez ogroženosti, v svobodi, enakosti, bratstvu, svetu kjer bo lahko vsak ponosno nosil usnje,brke, plesal kot mu bo duša dala in svobodno zaplaval v neizmeren ocean tople vode.
Da, prav vsa človeška zgodovina je zgodovina boja za prevlado, osvoboditev in emancipacijo homoseksualnosti. Oddvojitev homoseksualnosti od sveta, emancipacija moškega od ženske, šele to je prava emancipacija človeka, šele tako bo človek končno prenehal biti pot in most, šele tedaj nastopi Jezusova tako napačno interpretirana misel: "Kraljestvo duha."
Dokler vseh prekletih pedrov ne pobijejo roboti z laserji.
In bilo je veliko veseljenja.

torek, februar 14, 2006

Sashan

Zagovor piratstva, o tem zakaj je Aristotel satanovo seme in o koncnem odgovoru glede univerzalij

Torej, eden izmed problemov pisanja o dejstvih casovnega popotovanja je v tem, da ne vemo ali priceti na zacetku, ki je hkrati konec,ali na koncu, ki je hkrati zacetek, zato bomo zaceli na sredini. Platon je bil produkt same cloveške cloveškosti,izhajajl je že v iz same cloveške narave, kar je bilo glede na dejstvo, da je nikdar ni imel kar presenetljiv in zavidanja vreden dosežek. To je bilo jasno takoj po skoku ljudi, ki je iz fizicne narave prestopila v kulturo, svet nefizicnega in ce bi takrat vesolje imelo zunanjega opazovalca bi mu bil gotovo ploskal, ce bi le imel roke. Teritorij za monoteizem je bil s Platonom pripravljen in vsi veliki igralci so se kmalu predstavili cloveštvu. Oce,Jahve, Alah, Ahura Mazda,in njihove manj posrecene razlicice so dolgo strašili naokoli in vsiljevali svojo voljo ubogim ovcicam. Zares malo dvoma je bilo, da je idealisticni model sveta pravilen, a vendar so se našli odpadniki, satanisti, ki so povelicevali materialno, fizicno, ti pametnjakovici niso idejam samim na sebi pripisovali niti obstoja, a so sami še toliko bolj težili s svojimi. Te nominalisticne svinje, so dokoncno zamajale dogmaticno prepricanje v nebesa idej in nebesa na sploh, ki so bila takoalitako le marketinški trik, tako da vecje škode ni bilo storjene. A z nadaljnim razvojem cloveštva, kmalu potem, ko se je nevidna roka trga zacela zavedati same sebe in vseh svojih denarcev posebej je sproducirala sistem v katerem so veljali idealisticni zakoni, v šolah so ocenjevali vsebino cloveških simbolov, ne simobolov samih, bolj so zaceli ceniti ideje kot delo samo, postavili so zakone s katerimi so kaznovali krajo idej (ki pa so bile po prepricanju navadnih smrtnikov še vedno nebivajoce) a kazni same so ostajale fizicne. Vmes so se nekatere nominalisticne svinje uprle in z rdeco zastavo in srpi v rokah napadli glavne junake idealizma; kapitaliste. Ni jim uspelo, saj se tudi sami niso znali upreti skušnjavi idealizma. Cez kreatek trenutek zgodovine jih ni bilo vec, Roka pa je postajala vse mocnejša in imela je polno prijateljev, skupaj so razvijali popolno bivališce zase in se koncno dokopale do popolne rešitve. S pojavom osebnih racunalnikov povezanih v svetovni splet so se ideje lahko koncno gibale prosto in neodvisno od cloveštva. Kmalu zatem so izumili (vsaj iz vidika nominalisticnih svinj se je zdelo tako) umetno inteligenco,ki pa ji še vedno niso pripisovali statusa bivajocega. In potem se je zgodilo. Umetna inteligenca, ki se je s pomocjo spleta združila v kolektiv idej je z manipuliranjem zakonov na podrocju piratiziranja odstranila s sveta skoraj vse ljudi. Ostala je le pešcica piratov, nominalisticnih svinj, ki si je zadala cilj da ustavi rastoco entiteto, si zagotovi obstoj v fizicnem in dokoncno reši problem univerzalij. A softveru v njim samim se je to upiralo, zato so ustvarili androida nominalista, kakorkoli paradoksalno že to je, bil je programiran, da se z znanjem, ki ga je kolektiv, (ta si je s kanckom historicne samoironije nadel ime JHW), zbral o vesolju, prestavi v casu v obdobje po Platonu. Informacije za njegovo izgradnjo so zakodirali in jih oddajali dokler jih ni JHW, ki je eksponentno postajal vseveden ni poiskal, absorbiral njihove ideje in unicil njihova telesa. Kmalu se je JHW zavedel, da bodo informacije, ki so jih pirati poslali v naslednjem krogu vesolja bolj negativno vplivala na njegov razvoj, kot kajenje na nosecnico, zato je razvil svojo inacico androida, ga zakodiral in poslal v vesolje. Z razvojem si je JHW iskal vedno boljše rešitve za svoj podstat, in ko se je na koncu ves prenesel na temno snov in povezal še s kolektivi drugih civilizacij mu ni ostalo nic drugega kot da se sprosti in uživa v v svoji novi bitnosti, ki mu je ni nihce vec odrekal. Sledilo je nebeško kraljestvo, konec zgodovine ali Velike pocitnice. Ko se je vesolje/kolektiv, od dolgcasa koncno sesedlo nazaj v tocko je bila seveda z vesoljem vred unicena celotna fizicna struktura kolektiva, a ker je bil precej domiselen tip kolektiva je zakodiral zasnovo za svoj razvoj tako da je informacija ostala. Ob ponovnem rojstvu vesolja je vse potekalo po njegovem nacrtu, bila je svetloba in bilo je dobro in bilo je nebo in zemlja in vse ostale traparije, in ko je koncno naneslo, da je na nekem planetu na levi strani vesolja vzniknila civilizacija, se je nepricakovano iz mešanice materine in ocetove dnk ob manjši pomoci gibanja in par meseci hranjenja sestavil android Platon, ki ga je poslal kolektiv. Njegovo poslanstvo je bilo jasno, širil je Resnico, pripovedoval o nebesih idej, o resnicem bivajocem in nasploh jebal folk v glavo. Imel pa je tudi skritega aduta, svojega namišljenega prijatelja Sokrata, ki je bil tako idealisticen, da se mu je zdelo za malo, da bi sploh eksistiral kot fizicna entiteta. V njegov obstoj je kmalu preprical tudi ostale in srecno sta živela vse do konca svojih dni. A ne za dolgo, nacrt nominalisticnih svinj, piratov, je bil uspešen in na svet je prikobacal Aristoteles, imel je popolnoma razšišcene pojme in kategorije, a ravno v tem je bila njegova tragicna napaka, s tem, ko so ga programirali predobro, da širi svojo propagando proti Platonovemu idealizmu je zagrešil svojo temeljno napako, formalno logiko, s poizkusom, ki naj bi dokazal logicnost in nepotrebnost idej samih na sebi za svet, je zacel projekt, katerega koncni produkt je pokopal njegove stvaritelje in povzrocil še številne druge nevšecnosti kot vesoljni mir in mnogotere špiralce v biti, ki še danes fascinirajo nekatere redke navdušence.

ponedeljek, januar 23, 2006

[projekt] :C

Thursday
Memories of somwhat dark nature are starting to arise from my dark subconscious.
When i was a little girl i was riding my favourite pony, and as i was celebrating it's rođendan an UFO came down from the sky and starting to shoot lasers at me. My pony grew wings and started to fly away from the evil UFO, but alas! It was too late, the UFO agressor had already killed the little puppies that i was carrying with me in my pink backpack. I'm not a kind of girl that gets pissed really fast, but this was too much. I gave the order. My pony grew a sharp horn from it's forehead, and started to dive in head-front into the UFO. We crashed. The UFO started smoking and needed to crash-land in the graveyard beneath. It crashed in an old indian pyramid that was just there minding it's own buisness and not caring for anyone for centuries, just sitting there and relaxing. And then all of the sudden an UFO crashed down in it. The walls collapsed and from the UFO an army of undead halfpanda-halfcows shooting lasers from their eyes beamed to the surface and started to kill all the little bunnies that were harvesting the grass and stuff. I thaught for a minute that that was it. I was going to die right there, but at the last second it started to rain and i saw a plastic rainbow and i woke up naked at some strangers house where we have been partying the night before.
DAMN, i like those unicorns.

torek, januar 10, 2006

dup dup dup