Kurci Svete Zeli

Razvrat mladine in njeno dionizično uživanje prepovedanih substanc, v zadnjem času še posebej marihuane, se v današnjem raju kapitalizma kaže kot problem, toda pokazal bom, da uživanje marihuane to ni, ampak je vsaj v enem aspektu zdravilo zanj. Marihuana in človeštvo sta stara znanca, toda zgodovina dejanske uporabe, njenih pozitivnih in negativnih učinkov nas tu in zdaj ne zanima, zanima nas sam ritual uživanja, ritual, ki je že od začetka uživanja rastline prevzel vsaj tolikšno vlogo, kot dejanski učinki uživanja.
Večina ritualov kajenja se odvija na podoben način, skupina mladcev iste generacije, se zbere, zvije joint in ga družno pokadi.
Joint že s prvim trenutkom svojega obstoja postane skupna lastnina, postane objekt želje vseh v skupini, ki se prav v tej želji združi in vzpostavi kot skupina.
Joint s tem postane sveto, objekt malikovanja tega kolektiva, ki postane organiziran na človeku najbolj naraven način, kot združba bratov. Bratstvo se kaže ne le v bratskem podajanju in enakomernem uživanju celotne skupine ampak tudi v sodelovanju na preži na morebitno nevarnost. Na trditev, da je joint falični objekt in ritualisti njegovi častilci namiguje mnogo dejstev. Skupina, ki rituale opravlja pogosto izoblikuje svoj lasten jezik za poimenovanje jointa in različnih stopenj v katerih se le ta nahaja. Izrazoslovje, torej simbolno, te določene družbe se razlikuje v skoraj vsaki posamezni združbi, vsaka zase tvori svojo kulturo v malem. Takšno izrazno bogastvo pa se lahko primerja le še z enim objektom; falusom, prvobitnim objektom čaščenja kultur nasploh. Podobnost med obema jezikovnima pojavoma je osupljiva in nam izdaja njuno skupno točko, njun izvor, človeško nezavedno, podstat same strukture jezika.
In po izstopu otroka iz narave, izločenju iz originalne popolne združbe kontinuuma življenja, se otrok začne zavedati Drugega. Da zapolni manko prejšnje popolnosti skuša nadomestiti prejšnjo izgubo s konceptom lastnega jaza, a želi si nazaj v stanje, ko ni bilo ločnico med njim in Drugim in si tako želi združitve s svojim najpomembnejšim drugim, materjo. Postati hoče njen falus, tako kot je bil to pred rojstvom, da skupaj zanj postaneta spet popolna. Tako je zaradi spodletelosti tega projekta prisiljen vstopiti v sistem jezika, v simbolno, da lahko sporoča svoje želje in poizkuša uresničti svoj neuresničljivi projekt. Falus je nek center, točkovni kaos sistema, neko središče v katerega se zbira, steka površina nekega sistema, tu je to seksualna površina, ki v tej točki zaradi prvobitne spodletelosti projecira iz sebe drugo, metafizično površino, ki je površina na kateri se vzpostavlja simbolno samo. Falus je prvobitni simbol za center simbolnega, in je kot funkcija konstitutiven za človeško govorico, hkrati pa se sam v simbolnem spremeni v nek nič, neko pomensko luknjo samem simbolnem, nek manko. In nič čudnega ni, da je tako dejanski falus utelešen v moškem spolnem udu, kot princip kreacije v večini kultur deležen največ izrazov v simbolnem svetu.
A človeška narava sama ostaja v svojem bistvu nespremenjena odkar obstajamo kot vrsta, in nič čudnega ni, da opazimo, da vse naravne religije temeljijo na istem počelu ustvarjanja. Naravne religije svet razlagajo na način, ki je najbolj povezan z nezavednim, s spolnostjo. Svet je razumljen kot združba Očeta, aktivnega principa, in Matere, pasivnega principa, toda nebeški Oče je bil vedno deležen večjega čaščenja.
Človeštvo tako časti falus, kot aktivni princip narave, moško božanstvo, ki pa to sploh ni, je simbol kulture, simbolnega sveta, ki smo ga povzdignili v nebesa.
Ritual ima formo simptoma, je neko ponavljanje v večnost, ponavljanje, ki ima za izvajalce nek smisel, a ima tudi svoje vzroke. S ponavljanjem namreč zmanjšujemo pomen, nabitost simbolov da predstavljajo nekaj drugega iz sebe, zmanjšujemo intencionalnost, ki smo jo prej pripisovali tem simbolom/simulakrom. Ritual ima tako kot simptom očiščevalno funkcijo, je odveza od prejšnjih obvez, sredstvo za sproščanje česarkoli nakopičenega in v našem primeru uživanja marihuane je to od kulture zatirana ustvarjalnost človeka. Ker sta nam krščanstvo in sodobna kultura tako zelo oddaljila dimenzijo svetega, sta nam pustila le malo ritualov in ljudje iščejo dodatne povsod, kjer jih lahko najdejo, saj se le tako lahko očistijo svojega prvobitnega adamovsko/ojdipovskega greha, greha kulture. Toda ker je beg iz kulture lahko le beg v drugo se lahko prevladujoči kulturi, ki od nas zahteva konformizem upremo le tako, da ustvarimo svojo in upamo, da je prejšnja ne požre. Po ritualu smo osvobojeni svoje prejšnje kulture, prosti, da ustvarjamo novo. Toda vsaka kultura ima svoje specifično simbolno jedro, in ko znotraj nje vznikne druga se tidve ravno zaradi te drugost znajdeta v konfliktu. Zaradi današnjega družbenega imperativa »Uživaj!« lahko zares uživamo le tam, kjer ne bi smeli. Za naše stanje ni zdravila, če ga ne iščemo ravno tam kjer ga veliki Drugi prepoveduje. Dejstvo, da je marihuana nelegalna, tako ritualu še zvišuje njegov očiščevalni učinek. Ritual kajenja jointa pa nam vsakič s tem uprizarja pravi freudovski pasijon o prvobitnem oblikovanju kulture iz nature, ko združba bratov ubije očeta/tirana in ga zaradi občutka krivde potisne v onstranstvo, tako ustvarijo boga in živijo po njegovih zakonih.
Joint oblikovan v primerno falično obliko, prav tako tvori novo kulturo znotraj stare, je njen konstitutivni element, ki pa mora biti ravno zato, da bi ta družba sploh lahko obstajala izključen, pokajen.