V čem je Jahvejeva sodobnost?

Glavna metafora za razumevanje boga v krščanstvu je "Bog je ljubezen.", glavni premik krščanstva od poganstva pa v tem, da judovskega boga, ki svet gleda od zunaj, vrže v svet in ga vanj vpne. Bog se ne skriva več zunaj sveta, ampak je hkrati njegov integralni del, bog živi v medčloveških odnosih, točno to pa je tudi izvir etike univerzalne ljubezni. Toda bog je tudi kreator sveta, stvarnik, zaradi katerega stvari sploh obstajajo, to pa prav tako ustreza pojmovanju boga kot relacije, saj je neko bivajoče bivajoče le v kolikor je v relaciji z drugim bivajočim, zunaj relacij je le bit, relacije pa so tako nujne za obstoj. In v kolikor je človek tisto bivajoče, iz katerega se svet sploh vzpostavlja, kot svet zanj, kot svet, ki je konstituiran šele z njegovo spoznavo lahko opazimo, da so vse relacije po svojem bistvu človeške, kakor je tudi človek tisti, ki spoznava. Medčloveške relacije so tiste, ki človeku kot takemu sploh omogočajo obstoj, (to se kaže tudi v primeru človeškega ekshibicionizma v širšem smislu, kot iskanja potrditve svojega obstoja) toda skozi razvoj kulture so medčloveški odnosi prerasli osnovne naravne, v raju namreč ni bilo drugih relacij kot razlike. S pomnožitvijo odnosov kulture izumijo tudi sredstvo za reprezentacijo teh odnosov, denar. Denar, je reprezentacija človeških odnosov, s tem pa tudi reprezentacija boga. Že Marx je pisal o tem, kako so ljudje vedno bolj odtujeni od svojega dela in odnosov, toda od tedaj se je alienacija ljudi drugega od drugega le povečala. Ta alienacija pa prav tako izvira iz pojmovanja boga kot relacije, iz univerzalne ljubezni, ki s tem ko postane univerzalna izniči sebe in svoje nasprotje. Ljudje to občutijo kot manko na svoji eksistenci, zato se ekshibicionirajo na najrazličnejše možne načine, zadnji večji fenomen tega tipa pa so seveda internetni blogi na katerih ljudje objavljajo svoje osebne dnevnike za širšo javnost. Da zares obstajaš moraš biti vpet v kontekst, povezan z drugim bivajočim z najrazličnejšimi relacijami, v primeru ljudi z drugimi ljudmi. Toda kaj ni prav takšna slika realnosti biblična slika kraljestva duha? Ni več kraljev, diktatorjev in politikov. Svet je združen pod kraljevino kapitala, denar je iz simbolizacije odnosov postal njihov Gospod. In čeprav je denar simbol za relacije, bog pa te relacije same, je to edini način uresničitve božjega kraljestva v materialnem svetu, kajti ker same relacije niso nič materialnega (saj niso vpete v relacije relacij, oz tudi če so to vodi le v neskončni regres) lahko le ko te relacije zamenja materialni objekt postanejo zares realne. Bog v denarju pride do svoje eksistence, do svojega pravega obstoja, v vladavini kapitala, pa lahko napoči božje kraljestvo, kjer so duše vseh ljudi ujete v strukture katerih funkcije določa On. Konec sveta je napočil, toda ne kot njegovo uničenje ampak kot posamezni konci vsega, konec zgodovine, filozofije in umetnosti v postmoderni je ta Konec, napočilo je božje kraljestvo, turbokapitalizem in sedaj je čas ko bodo duše stale druga drugi enake pred Gospodom in obsojene na večno življenje ali pozabo, in čas, ko bodo ljudje vstajali od mrtvih, vse to pa seveda s pomočjo bogu najbolj uslužnega nadangela: Znanosti.Genetika, biotehnična sredstva in umetna inteligenca bo omogočila nesmrtnost, neskončno inteligenco in modrost bogatim dušam, pravim vernicam, ki bodo živele večno in srečno. Vsaj dokler kdo ne napiše novega poglavja Biblije, knjige, ki govori Resnico pa čeprav tega nihče zares noče. Kdo so bili štirje jezdeci apokalipse, znanilci božjega kraljestva kapitala je lahko sedaj že jasno, to so: svoboda, enakost, bratstvo in ljubezen.